Zedinjenje nekoč mogočne Prlekije v eno pokrajino


Omahovanje ljutomerskih občinskih svetnikov na javni razpravi minulo sredo, ali naj se Ljutomer znajde v prleški, prleško-prekmurski ali štajerski pokrajini, je bilo plod napačno in nepoznavalsko zastavljenih vladnih predlogov o pokrajinski razdelitvi Slovenije, plod spolitiziranih naziranj iz preteklosti.

Ljutomerski svetniki naj le smelo pogledajo v biserno dušo, zlato srce ter nekdanjo geografsko razmejitev Prlekije. Ta je bila nekoč doma in na tujem znana kot zavedno slovenska, temperamentna, pomembna po svojih možeh, ki so se uveljavili doma in po svetu, bistroumna, marljiva, poštena, pa tudi odločna in vesela. In naj si javno priznajo, da je bila po osvoboditvi leta 1945 krivično izigrana in zoperstavljena iz nedopustnih političnih razlogov, a naši politiki se sprenevedajo, kot da jih ni bilo. Z nedopustnimi asimilacijskimi podjarmljeni slovenskega ozemlja in ljudi po obmejnih bratih Hrvatih in njihovih dokazanih genocidnih pobojih v Štrigovi ter številnih okoliških zaselkih 1947 je politika spreminjala prleške kraje v međimurske, prleški duh v medžimurski in panonski ali prekmurski duh, zato so s silo prevzgojeni obmejni Slovenci, tudi tisti, ki jih niso odrezali od Prlekije, že nekaj desetletij po genocidu zastrašeni izjavljali, da se ne počutijo več Prleke; v zaupnih pogovorih pa so izrazili veliko nostalgijo po Prlekiji. Takrat se je začel manjšati pomen Prlekije. Kmalu so ustanovili Pomurje, da bi čim bolj zabrisali obmejni genocidni incident Hrvatov in nekdanjo moč Prlekije. Še pred nekaj leti smo lahko, to je žaljivo smešenje pokrajine, pred Ormožem blizu Drave prebrali na tabli napis: Pomurje. Žal današnja vlada briše še preostale sledi nekoč mogočne Prlekije, ne zahteva, naj Hrvati genocidno podjarmljeno Štrigovo z dvaindvajsetimi zaselki, v katerih je ob podjarmljenju leta 1947 živelo 96 odstotkov Slovencev, vrnejo slovenski Prlekiji.

Ljutomerski svetniki so, kot poroča Večer 26. julija 2007, ponovno razpravljali o pokrajinski zakonodaji in pozvali vlado k prestavitvi projekta ustanavljanja pokrajin. Napačno je zavajanje, da bi bila prleška pokrajina 15. po vrsti, in grozljiva je izjava ljutomerskega župana Franca Jurše, da ni politične volje za pokrajino Prlekijo in da ji manjše občine, ki so se pred leti odcepile od ljutomerske občine, ne dajejo podpore.

Z ustanovitvijo pokrajine Prlekije bi se število pokrajin na Slovenskem zmanjšalo, ne povečalo. Ampak izhajati je treba iz slavne zgodovine Prlekije, ki je bila v minulih stoletjih močno prepoznavna, in ji vrniti nekdanje geografske meje. Meje Prlekije so v resnici veliko širše, kot jih hočejo danes nepoznavalsko, slepilno meriti nekateri mladi politiki in celo novinarji. Pred leti sem v Večerovem podlistku obsežno predstavil nekajstoletno zgodovinsko preteklost Prlekije. Ta se je razprostirala vzdolž hrvaške meje ob Ormožu, prek Ljutomera, Veržeja, Bučečovcev, Kapele, Radgone, Svetega Jurija, prek Trojice in Lenarta, pa vasi in far proti Mariboru, Avstriji in Šentilju, od Ptuja pa vse do Pragerskega.

Vladni in občinski možje naj torej upoštevajo območje nekdanjih krajev Prlekije in naj Prlekijo združijo v eno: prleško pokrajino. Vanjo seveda sodijo Slovenske gorice. S tem edino smiselnim zedinjenjem Prlekije bi zmanjšali število pokrajin na deset in seveda predramili moč in lepoto Prlekije, kakršna je bila prepoznavna v svetu že v minulih stoletjih. S spolitiziranjem prleške zavesti je oslabelo prleško narečje - narečna skupina brez svojega narečja pa je brez prave identitete in ji grozi iztrebljenje. In če upoštevamo, da je Stanko Vraz, oče imena Ljutomer, skušal prleščino vključiti v nastajanje slovenskega knjižnega jezika, a mu je Prešeren to preprečil, sicer bi bila prleščina del knjižnega jezika, potem je nujna pobuda, da se Prlekija dvigne, da pokaže svojo magično barvitost, naprednost, neuklonljivost, svoj ponos in odločnost.