PETICIJA :

Javna šola med podjetništvom in katekizmom



Odkar smo s šoloobveznimi otroki postali del vzgojno-izobraževalnega
občestva, se starši soočamo z vztrajnim državnim prizadevanjem, da se
šolstvo privatizira in komercializira. Najprej smo doživeli, da so nas
šole presenetile s postopnim odpravljanjem brezplačnih dejavnosti v
času podaljšanega bivanja. Ti krožki so otrokom odpirali zabavne in
kreativne poti do vsebin, ki so jih dopoldne osvajali z muko in
disciplino. Šole so jih v veliki meri oklestile zaradi pomanjkanja
denarja ali zaradi možnosti za dodatni zaslužek, ki ga dobivajo od
privatnih ponudnikov vsebin. Ti nam zdaj svoje storitve zaračunavajo,
vrh tega pa pogosto niso niti kvalitetne. Največji preobrat v tej
smeri, da bo zadeva še bolj nemogoča, pa smo opazili v letu, ko je
potekala akcija »kulturna vzgoja v šolah«!

Letos je ministrstvo za šolstvo izdalo nove normative, zaradi katerih
je bilo potrebno združiti razrede v podaljšanem bivanju in zmanjšati
število delovnih mest za učitelje. V združenih razredih lahko učitelji
zagotovijo le še to, da se otroci v tem času ne poškodujejo. Otroci
prihajajo domov z domačimi nalogami in po osmih urah v šoli morajo
presedeti še doma urico ali dve ob šolskih zvezkih.

Ravnatelji in ravnateljice šol imajo očitno tudi vedno hujše finančne
težave, saj starše vse pogosteje prosijo za prispevke. Ni dopustno, da
starši s prostovoljnimi prispevki plačujejo stroške, ki sodijo k
rednemu delu v šoli: za toaletni papir in brisače, zobne ščetke in
kreme, fotokopiranje, glino, računalnike, celo varnostnike. Ponekod
odpravljajo brezplačne šolske avtobuse, nekatere šole pa staršem
ponujajo kakovostnejše izvajanje rednega pouka, ki pa ga je treba
seveda plačati. Lepo je sicer, da šole prirejajo dobrodelne
dejavnosti, s katerimi podpirajo otroke iz socialno šibkejših družin,
da lahko gredo v šolo v naravi in na izlet. Lepše bi bilo, če bi za to
poskrbela država. Najlepše pa bi bilo, če bi država odpravila revščino
in zaustavila zdaj že šokantno naraščanje socialnih razlik.

Vladno govorjenje, da naj bi bilo treba izenačiti »pravice« zasebnih
šol z javnimi šolami, je preprosto laž, ki zakriva, da sedanja vlada
in parlamentarna večina hkrati siromašita javni šolski sistem in
dajeta prednost privatnim šolam. Javne šole se že zdaj ne financirajo
več izključno iz javnih sredstev, kot pravi 57. člen ustave, saj se
vse večji delež denarnega bremena prelaga na starše. Državni pritisk
na šole, naj gospodarijo v podjetniškem duhu in se usmerjajo v
komercializacijo, bo ta delež še povečal, kmalu pa bo tudi načel
kakovost slovenskega šolstva.

Vladna politika bo iz šole naredila bojno polje socialnih konfliktov:
šole bodo pritiskale na starše z vedno novimi finančnimi
obremenitvami, v prikrajšanih otrocih bo tlel socialni revanšizem,
učitelji in učiteljice bodo vse bolj apatični. Apokaliptične učinke
uvajanja privatnega šolstva so že davno pojasnili družboslovci. Lahko
pa jih tudi neposredno vidimo tam, kjer imajo že dalj časa privatno
šolstvo (ZDA, Združeno kraljestvo, Japonska, Tajska…). Posledice
podpiranja privatnega šolstva na račun javnih šol so se neverjetno
hitro in katastrofalno pokazale v sosednji Italiji. Zato se ni mogoče
izgovarjati, da učinkov ni mogoče predvideti, ali se pretvarjati, da
bodo pri nas kaj drugačni.

Iz nesrečne ustanove, v katero se bo s siromašenjem in s
komercializacijo spremenila javna šola, se bodo prve rešile izobražene
in premožnejše družine, ki imajo sicer tudi največ družbene moči in bi
lahko pripomogle, da se razvoj obrne v drugo smer. Ker pa bodo
reševale svoje otroke in jih bodo poslale v zasebne šole, bodo javno
šolstvo prepustile propadanju. Večina bo tako ostala brez tistega
upanja, za katero je marsikdo pripravljen tudi na največje
odpovedovanje in žrtve: brez upa, da lahko vsaj svojim otrokom
zagotovijo boljšo prihodnost.

Sedanje reforme šolskega sistema so toliko bolj absurdne, ker se ta
država v strateških dokumentih razglaša za »družbo znanja«. S
komercializacijo in privatizacijo šolstva ne bo nikoli dosegla večje
»podjetnosti« na področju visoke tehnologije in inovacij. Pridobivanja
in razvijanja znanja ni mogoče doseči z razrednim šovinizmom in
tekmovalnostjo, ne v osnovni šoli ne v vrhunski znanosti. Znanje,
znanost, inovacije se razvijajo z odprtostjo do še neznanih rešitev, s
sodelovanjem in delitvijo znanja, s spodbujanjem in tovarištvom.
Privatizacija šolstva pa bo, nasprotno, institucionalizirala
tekmovalnost, ki je nasprotna logiki učenja in proizvodnje novega
znanja.

Izenačevanje javne šole z zasebnimi zadnje čase pogosto utemeljujejo s
pravico, da starši »v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim
otrokom versko in moralno vzgojo« (41. člen ustave). Opozoriti velja,
da ustavno besedilo v istem odstavku omejuje to pravico staršev s
pravico otrok do »svobode vesti«. Ustavnih pravic staršev in otrok ni
mogoče preprosto razširiti na pravico do zasebne verske šole, ki naj
bi jo država financirala v isti meri kakor javno. Še več: javno
šolstvo je ena izmed garancij, ki otrokom omogoča, da uresničujejo
svoje pravice, med katere sodi tudi svoboda vesti.

Zavzemanje za javno financiranje verskih šol ignorira tudi ustavno
določilo, da so »država in verske skupnosti ločene«. Ne skrbi pa nas
le ustavnost odločitev, ki jih sprejema pristojno ministrstvo, vlada
in zakonodajalec. Skrbi nas tudi splošni družbeni učinek. V današnjem
času lahko javno financiranje verskih šol vzbudi vtis podpihovanja
religioznih konfliktov. Ob razbijanju javne šole bomo torej dobili
socialne konflikte, s podpiranjem določenih verskih šol religiozne
napetosti, za nameček pa bo splošna učinkovitost šolstva pri prenosu
znanja verjetno slabša kakor prej. Bi lahko dali še slabšo popotnico
svojim otrokom?

Podpisniki in podpisnice pisma javnosti po abecednem redu:

1. Sonja Anžur
2. Darja Blatnik
3. Regina Bokan
4. Gaja Brecelj
5. Maja Breznik
6. Tina Cipot Mal
7. Ralf Čeplak Mencin
8. Miša Čermak
9. Božidar Debenjak
10. Martina Tina Dobaj Eder
11. Mojca Dobnikar
12. Karmen Fošnarič
13. Esad Halilović
14. Luka Hrovat
15. Majda Hrženjak
16. Živa Humer
17. Saša Jovanovič
18. Bogdan Kastelic
19. Suzana Koncut
20. Gorazd Kovačič
21. Nina Kozinc
22. Amelia Kraigher
23. Anže Krajnik
24. Lev Kreft
25. Nataša Kuzmič
26. Vesna Leskošek
27. Bogdan Lešnik
28. Damjan Likar
29. Andrej Lukšič
30. Sarah Lunaček Brumen
31. Eva Marn
32. Metka Mencin Čeplak
33. Aldo Milohnić
34. Rastko Močnik
35. Irena Oblak
36. Vida Ogorelec Wagner
37. Tina Osredkar Pirc
38. Milena Ojo
39. Sinja Ožbolt
38. Petra Peciga
40. Dare Pejić
41. Mojca Pajnik
42. Katja Peršič
43. Darja Peršič
44. Mihaela Plošinjak
45. Daliborka Podboj
46. Dragana Radojević
47. Jana S. Rošker
48. Mojca Rugelj
49. Lidija Radojević
50. Tanja Rener
51. Amanda Saksida
52. Renata Salecl
53. Irena Salmič
54. Dario Sereval
55. Tea Sernelj
56. Andreja Sivec
57. Alenka Sketelj
58. Alenka Skrbinšek
59. Zoja Skušek
60. Julija Somrak
61. Barbara Sušec Michieli
62. Jana Škrjanec
63. Katjuša Škrlj
64. Renata Šribar
65. Ksenja Štimac
66. Igor Štumbelj
67. Irena Terčelj Schweizer
68. Mirjana Ule
69. Boris Vezjak
70. Vlasta Vičič
71. Tea Vidmar
72. Ksenija Vidmar Horvat
73. Darij Zadnikar
74 Darja Zaviršek
75. Daša Završnik
76. Tanja Zgonc
77. Matjaž Zupančič
78. Igor Ž. Žagar
79. Dolores Žužić