Otvoritev razstave in predavanje Paola Pedercinija: sreda, 13. maj 2015, ob 20. uri ​ Je (video)igre mogoče uporabiti za kritičen pretres družbeno-političnih vprašanj, kot so fleksibilnost, prekerstvo, odtujenost in vsi drugi problemi, ki jih je prinesel postfordistični model dela? Mainstream videoigre so proizvodi množične kulture, ki se včasih lahko lotijo pretresanja ali upodabljanja družbenih problemov, a nikoli ne pozabijo svojega glavnega namena: zabavati množično občinstvo, ki utegne biti razočarano, ko v videoigrah naleti na politiko, četudi se sámo zanima za politiko ali je celo dejavno vpleteno vanjo. V poznih devetdesetih letih so se pojavili številni poskusi uporabe sredstev in razširjene družbene platforme, ki jo nudijo videoigre, za vpeljevanje resnih tem v to areno – od modifikacij iger do performativnih posegov v spletne igre. Toda do leta 2003, ko se je pojavila Molleindustria in začela objavljati svoje igrice v formatu Flash in svoje prve izjave, še nihče ni jasno artikuliral dejstva, da se »ideologija igre nahaja v njenih pravilih«. Lahko spremeniš povrhnjico igre ali prisiliš njeno orodje, da deluje tako, da uspeh spreminja v neuspeh, fotorealistično nasilje pa v generator abstraktne lepote; a če ne spremeniš njenega načina delovanja, bo igra vselej slavljenje moči, mačizma in zmage. Le, če igro prisiliš, da deluje drugače, čeprav še vedno nudi zabavo, je mogoče ta vpliven medij začeti uporabljati za to, da ljudje začnejo razmišljati o aktualnih družbeno-političnih problemih in se z njimi ukvarjati kritično. [1] Odtlej je Molleindustria – »blagovna znamka« italijanskega oblikovalca iger Paola Pedercinija – eden najopaznejših glasov na neodvisni sceni iger in eden redkih primerov oblikovanja iger, ki jih igra na tisoče igralcev, ki jih aktivisti uporabljajo za to, da nekatere teme naredijo bolj razumljive in da jih lažje spravijo v obtok, hkrati pa se izdelki Molleindustrie prikazujejo tudi v umetnostnih krogih kot oblika angažirane interaktivne medijske umetnosti. Medijski teoretik Alessandro Lodovico (2007) trdi: »Molleindustria je z zavračanjem običajne sheme parodiranja vzpostavila nekakšno paradigmo opredeljevanja političnega hektivizma, ki je vpet v zabaven in ironičen sistem videoiger. [Pedercini] uporablja pravila videoiger za spodbujanje ideologij, v njegovem edinstvenem primeru pa programska oprema tudi razkriva, kako je politiko mogoče argumentirati znotraj klasične interakcije ›pokaži in klikni‹, pri čemer z osebnim ozaveščanjem dosežeš visok rezultat. Njegova estetika in drža sta si utrli pot z nagovarjanjem posameznikove vesti, izgubljene v prenatrpani medijski krajini.« [2] V Projektnem prostoru Aksioma bo Molleindustria predstavila izbor iger, ki so nastale med letoma 2004 in 2014 in ki so osredotočene na problematiko dela, predstavljene pa bodo tako, da se bo občinstvo lahko z vsako od njih ukvarjalo na lasten način igranja. Od bolj pripovednih in poetičnih del, kot je Every Day the Same Dream (Vsak dan iste sanje, 2009), kratka igra o odtujenosti in zavračanju dela; pa vse do najsodobnejših primerkov, kot so Phone Story (Telefonska zgodba, 2011), igra za pametne telefone o družbeni ceni elektronske proizvodnje, To Build a Better Mousetrap (Zgraditi boljšo mišnico, 2014), igra upravljanja o inovativnosti in delu, Unmanned (Brez posadke, 2012), igra o življenju pilota letala brez pilota, ki leti mimo dokumentacije MayDay NetParade (Prvomajska spletna parada, 2004), virtualne demonstracije, ki so jo organizirali ob evropskem 1. maju in ki je vsakomur omogočila, da terja nazaj vidnost, ki nam jo mainstream mediji, sindikati in stranke odrekajo. [1] Cf. Paolo Pedercini, »Radical Game Design«, a-minima, februar 2006, dostopno na spletnem naslovu http://www.molleindustria.org/it/radical-game-design/index.html [2] Alessandro Ludovico, »Molleindustria, videogame rules as a political medium«, Neural, november 2007. Razstavljena dela: Phone Story (Telefonska zgodba), Molleindustria, Michael Pineschi in YesLab, 2011 Phone Story je aplikacija za pametni telefon, ki se ukvarja s temno platjo proizvodnje potrošniške elektronike. Pripoveduje zgodbo o dobavni verigi telefona, in sicer s pomočjo štirih iger, ki igralca simbolno vpletejo v pridobivanje koltana v Kongu, najemanje podizvajalcev na Kitajskem, problem e-odpadkov v Pakistanu in načrtovanje zastarelosti na Zahodu. Unmanned (Brez posadke), Molleindustria in Jim Munroe, 2012 Tu dobite priložnost igrati najnovejšo vrsto vojaka: vojaka, ki podnevi na tuja ozemlja iz daljave meče bombe, zvečer pa gre domov k svoji družini v predmestju. V Unman ​n​ ed je konflikt notranji – edina kri, ki jo utegnete preliti, bo pritekla iz ureznin pri britju. Toda ali v tej novi obliki vojskovanja nastaja stranska škoda? To Build a Better Mousetrap (Zgraditi boljšo mišnico), Molleindustria, 2014 Napol abstraktna igra upravljanja, ki raziskuje trenje med delom, meta-delom, avtomatizacijo, brezposelnostjo in represijo. Every Day the Same Dream (Vsak dan iste sanje), Molleindustria, 2009 Igra o zavračanju dela in odtujenosti. Kratka, turobna pripoved o dnevu / sanjah / nočni mori. Brezizrazen, enodimenzionalen moški je ujet v vsakodnevno rutino. Njegova osvoboditev / poguba / prebujenje se zgodi le, ko igralec odkrije vse možne načine izpodkopavanja vzorcev njegovega vsakdanjega življenja. MayDay NetParade (Prvomajska spletna parada), Molleindustria in Chainworkers, 2004 Ob evropskem 1. maju 2004 je Molleindustria organizirala digitalno predstavitev tega dogodka in povabila ljudi, naj pri tem sodelujejo z dodajanjem lastnih profilov, z ustvarjanjem in prilagajanjem svojih virtualnih alter egov ter z vnašanjem lastnih sloganov v predstavljeno in animirano demonstracijo. Spletna prvomajska parada (MayDay NetParade) je potekala v strogo zastraženem in z blagovnimi znamkami preplavljenem mestu, ki so ga oblegale uporniške legije umskih+verižnih+začasnih delavcev in izbranih anarhistov, komunajzerjev, queerjev in zelenih. Korakajoči avatarji so postali digitalni simulakri izkoriščanih množic neoliberalizma: prekarnih delavcev, précaires, precari@s, precari, cognitarie, naključnega znanja in storitvenih delavcev. Paolo Pedercini je razvijalec iger, umetnik in učitelj, ki živi v Pittsburghu, kjer poučuje digitalno medijsko produkcijo in eksperimentalno oblikovanje iger na Umetnostni šoli Univerze Carnegie Mellon. Videoigre ustvarja pod projektnim imenom »Molleindustria«. Molleindustria [mehka industrija/mehka tovarna] je projekt vnovičnega prilaščanja videoiger, poziv k radikalizaciji popularne kulturne in neodvisen razvijalec iger. Od leta 2003 proizvaja homeopatska zdravila proti slaboumnosti mainstream razvedrila v obliki brezplačnih kratkih spletnih iger. Njeni proizvodi segajo od satiričnih poslovnih simulacij (McDonaldova videogra/McDonald's Video Game, Naftokracija/Oiligarchy) do meditacij o delu in odtujenosti (Vsak dan iste sanje/Every day the same dream, Tuboflex), od teorij, ki jih je mogoče odigrati (Igra proste kulture/Free Culture Game, Prepusten svet/Leaky World), do politično nekorektnih psevdoiger (Simulator orgazmov/Orgasm Simulator, Operacija: pedožupnik/Operation: Pedopriest). Molleindustria je s svojimi preskoki med digitalno umetnostjo, akademskimi sferami, oblikovanjem iger, medijskim aktivizmom in internetno ljudsko umetnostjo pritegnila ogromno medijske pozornosti in kritiških pohval. Več na: www.molleindustria.org Produkcija razstave: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2015 Umetniški vodja: Janez Janša Producentka: Marcela Okretič Izvršna producentka: Sonja Grdina Odnosi z javnostjo: Hana Ostan Ožbolt Tehnični vodja: Valter Udovičić Dokumentiranje: Jernej Čuček Gerbec Razstava All Work, No Play je izvedena v okviru projekta Masters & Servers / www.mastersandservers.org Slika v vrstici 4 Partnerji: FH Joanneum in Drugo More Zahvala: E.P.L. d.o.o. Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije. Finančna podpora: Program Evropske unije Ustvarjalna Evropa, Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana ​ Kontakt: Hana Ostan Ožbolt, 040 698 843, aksioma.org@gmail.com Aksioma | Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana Neubergerjeva 25, 1000 Ljubljana, Slovenija www.aksioma.org Inline image 4 Inline image 11 Inline image 12 Inline image 13 Inline image 2 Inline image 3