Spoštovane in spoštovani, letošnji 8. marec bo v galeriji Prostor EPEKA prav poseben, saj je namen tokratne provokativne razstave postaviti žensko kot lik v ospredje. Za časa Jugoslavije je bil Marijan Amalietti med prvimi risarji stripa in eden prvih slovenskih »spolno osvobojenih umetnikov«, o čemer priča tudi naša razstava. Galerija Prostor EPEKA Koroška cesta 8, Maribor 19.00 Otvoritev razstave Marjana Amaliettija Avtorjevo življenje in delo bosta predstavila sin Peter Amalietti in Aleksander Buh Razstava je postavljena v sodelovanju z Zavodom Strip art, Strip.art.nico Buch in Petrom Amaliettijem. Ogled razstave je dovoljen le polnoletnim! Več na www.epeka.si / epeka@epeka.si in www.facebook.com/epeka.slovenia Marijan Amalietti biografija Marijan Amalietti se je rodil 19. julija 1923 v Ormožu v družini furlanskega porekla. Gimnazijo je začel obiskovati v Mariboru, vendar je maturiral v Jagodini, kamor so ga z družino izgnali med drugo svetovno vojno. Po maturi se je priključil partizanom in se kot mulovodec udeležil bitke na Neretvi. Po vojni se je vrnil v Slovenijo in študiral na ljubljanski Tehnični fakulteti, kjer je leta 1954 diplomiral iz arhitekture in nato od leta 1957 poučeval arhitekturo risanja ter osnove projektiranja in kompozicije. Kot arhitekt je znan po notranji preureditvi hotela Union in projektu njegovega prizidka. Njegov obsežni življenjski opus razen arhitekture obsega tudi slikarstvo, ilustracijo, karikaturo in strip. Opremil je številne knjige (Vojna in mir, Ana Karenina, Dekameron...), največ za mladino (slikanica Maruška potepuška, povest ...). Ilustracije je objavljal v mladinskem periodičnem tisku (Kurirček, Ciciban, Pionirski list...), kot karikaturist je sodeloval pri humorističnih časopisih (Pavliha, Toti list, Ljudska pravica, Mad magazine...), znan je po stripih (Gregor Tisiglavca, Vesele počitnice, Pet očetov Neninega otroka, Pika nogavička, Omara tete Mete ...), bil je tudi avtor lutk in scenograf pri lutkovnih filmih. Je dobitnik številnih nagrad: Tomšičeve nagrade za karikaturo (1956 in 1957), skupinske Prešernove nagrade (1959, kot sodelavec Branka Simčiča pri projektiranju Gospodarskega razstavišča v Ljubljani), prve nagrade Mednarodnega knjižnega sejma v Beogradu za Maruško potepuško (1977), Levstikove nagrade za ilustracije knjig Netočka Nezvanova in Ulenspiegel (1978), tretje nagrade za strip za odrasle 5 očeva Neninog deteta (Beograd 1987), diplome in nagrade za isti strip, ki ga je časopis Polet razglasil za najboljši jugoslovanski strip v letu 1987, in jugoslovanske nagrade Andrija Maurovića (1987) za življenjsko delo na področju stripa. V mladosti je bil tudi športnik in sicer plavalec in vaterpolist, pa tudi navdušen smučar. Umrl je 23. aprila 1988.