Govor dr. Franceta Bučarja v Ljutomeru ob proslavi DNEVA DRŽAVNOSTI:

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije, ki jo je pred 17 leti sprejela skupščina RS je brez dvoma najpomembnejši akt v oblikovanju Slovencev kot sodobne nacije z lastno državnostjo. Za nas pomeni vstopnico v družino evropskih narodov kot njen nov enakopraven član. Status, ki ga Slovenci nikdar v svoji zgodovini nismo še imeli. V formalno pravnem pomenu je za nas kot nacijo to naš rojstni dan. S tega vidika ni samo enkraten akt ampak nosilec in končni povzetek vseh tistih dejanj, tveganj in odločitev naših prednikov, ki so postavljali temelje za ta odločilni korak. Z njegovo usodno pomembnostjo in sprejemljivostjo dobivajo razumsko in etično utemeljitev tudi vsa predhodna dejanja in dejavnost, ki je prelita v njegov končni rezultat. Med temi pomembnimi spomeniki je vsekakor tudi taborsko gibanje, katerega prva in zato najpomembnejša postaja je prav Ljutomer, katerega 140-letnico obhajamo letos in na kar ste lahko posebej ponosni. V čem naj bi bila posebna pomembnost tega gibanja?

Ideja o združeni Sloveniji, ki kot vsaka ideja vedno pomeni šele spočetje slehernega podviga, je bila ob svojem izvoru omejena na v bistvu sorazmerno ozek krog mladih intelektualcev, predvsem pa še premalo artikulirana in izdelana, in kar je najpomembnejše, bila je še brez globljih korenin v narodu. Ostala bi bila morda kot zanimiva epizoda v njegovi duhovni zgodovini, ki pa za njegovo nadaljnjo usodo ne bi imela posebnega pomena, in predvsem ne bi kaj posebnega prispevala k oblikovanju naše nacionalne zavesti. Šele taborsko gibanje je idejo o združeni Sloveniji, čeprav še vedno dokaj neartikulirano, preoblikovalo v globoko zasidrano narodno zavest o lastni istovetnosti in v jasno hotenje po svoji narodni samobitnosti. Brez tega, med drugim, tudi temeljne listine o samostojnosti Slovenije ne bi bilo.

V tej listini se je odrazilo tisto, kar je v naši nacionalni zavesti že bilo dozorelo: da hočemo svojo lastno državo in da smo za tako državo tudi usposobljeni. Torej, splošno soglasje in podpora temu odločilnemu narodnemu koraku.

O tem, kakšna naj bo ta država po svoji vsebini , pa s to listino nismo določili. O tem se je odločalo šele v ustavi, ki je tej listini sledila. Njena vsebina pa je bila taka, kot je bilo v danih okoliščinah in naši lastni duhovni dozorelosti pač možno: Slovenija je pravna in socialna država, demokratična s svobodnim tržnim gospodarstvom. V okviru tako opredeljenih značilnosti in pričakovanj, je bilo mogoče zgraditi splošno soglasje, brez katerega sicer nobena družba ne more obstajati. Vsakdanje življenje pa se ne more trajno opirati samo na neke le splošno opredeljene zahteve in značilnosti.

Kdo lahko pravno določi, kaj je socialna država? In kaj sploh je socialna država? Dokler si vsak posameznik predstavo o pojmu socialne države po svoje oblikuje, svoje življenje pa še nekako z njo uskladi, torej če njegove predstave ne pridejo preveč navzkriž z njegovim socialnim položajem, še lahko govorimo o družbenem soglasju in splošni podpori družbeni ureditvi. Ko pa to ni več mogoče, se s takim splošnim pojmom socialne države ne moremo več zadovoljiti. Pride čas, ko je treba ta ustavni pojem bolj jasno zakonsko opredeliti in ga predvsem uskladiti z splošnimi predstavami in pričakovanji ljudi .Tu smo danes.

Socialna in s tem povezana demokratična družba ni istovetna s pojmom družbene enakosti, o kateri so sanjali socialni utopisti. Demokratična družba je družba za vse enakih formalnih možnosti. Zato je že pojmovno družba neenakosti. Vendar ta neenakost ne more presegati nekih še sprejemljivih meja, ki dopuščajo, da se neenakost oblikuje na temelju dosežkov izvirajočih iz dela, prizadevnosti, intelektualnega napora. Če se v družbi zakorenini prepričanje, da je uspeh v življenju mogoče sicer doseči z različnimi sredstvi, nikakor pa ne s poštenim delom, pridnostjo in ustvarjalnostjo, nam tudi samostojnost države ne more pomagati.

Odločili smo se za svobodno tržno gospodarstvo. Tako gospodarstvo ima glede svoje proizvodne sposobnosti nesporne prednosti pred administrativnim gospodarstvom na temelju državne lastnine. Tega ni treba posebej dokazovati. Toda ni treba posebej dokazovati, da rojeva tudi celo vrsto negativnih posledic, predvsem nesprejemljivo družbeno neenakost, ki lahko pripelje do takih razsežnosti, da preide vse družbeno bogastvo v roke peščice nad vse bogatih posameznikov, ki jim mora vsa ostala družba zaradi ekonomske odvisnosti ubogljivo slediti.Za navadnega človeka ni bistvene razlike, ali mora brez sleherne lastne moči slediti političnemu veljaku ali ekonomskemu hierarhu. Oba mu brez njegove privolitve določata delovne obveznosti in življenjski položaj. Prihajamo do čudnega, tudi ustavnega protislovja: Svobodno tržno gospodarstvo brez nadzora in usmeritev, ki naj bi jih uveljavljala država, pripelje do zanikanja temeljne ustavne kategorije, socialne države. Taka država ne more v nobenem primeru in ob nikakršnem tolmačenju veljati za socialno državo.

Svojo državo smo ustanavljali tudi ob splošnem soglasju, da si ustvarjamo pravično družbo (sicer zopet neopredeljen pojem !) - družba, kjer je vsa moč v rokah ali politične ali gospodarske elite, pa gotovo ni samo zanikanje pravične družbe ampak prej njeno nasprotje. Taka država tudi ne more biti pravna država. Država ne more veljati za pravno, če o sprejemanju zakonov odločajo le tisti, ki imajo v rokah vso družbeno moč, tudi če ob njih soodločajo tudi drugi, ki pa so položajno in ekonomsko od njih odvisni. Še toliko bolj velja to za izvajanje zakonov. Sicer pa je vse moderno pravo t.i. pozitivno pravo. Pomeni, da je pravo tisto, kar odredi državna oblast. Tudi najbolj očitna krivica postane pravo in pravica, ker stoji za njim država s svojo močjo. Tako pravo seveda nima nobene neposredne zveze ne z naravnim pravom in ne z etiko in moralo. Pravna je država lahko le takrat, kadar je njeno pozitivno pravo naslonjeno na temeljna etična načela, o katerih velja splošno družbeno soglasje, kjer se torej sklada z naravnim pravom. .

Tu prestopamo s položaja prava na položaj etike. V bistvu napačno postavljena teza, ker si etika in pravo ne smeta nasprotovati. Zato, tudi če nova družbena elita, predvsem gospodarska, prihaja na svoje položaje formalno v skladu s pravnim redom, a ji manjka ji etični temelj, za zdravo družbo ne more biti sprejemljiva. Naša družba ne more sprejeti kot etično utemeljeno uzurpacijo ekonomske moči, ki je v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli, tudi če temu pohodu nasilja ni mogoče očitati formalne zakonske kršitve.

Za našo, kot za vse države, ki so se otresle nekdanje komunistične ureditve, je značilna dediščina, ki se je samo s spremembo oblasti, nismo mogli otresti. Namreč, vsa družbena moč je osredotočena v rokah političnega podsistema, vsa druga družbena področja ( od zdravstva,šolstva, znanosti, tudi gospodarstva ) pa ostajajo brez potrebne družbene moči, ker je vsa v rokah politične elite. Zato je za vse te države značilna izrazita notranja neuravnovešenost. Socialno in demokratično družbo pa ni mogoče ustvariti na vzorcu, ki je bil prirejen izključno nadoblasti komunistične elite. To je eno temeljnih protislovij vseh teh držav, s katerimi se spopadajo še danes in ki ovirajo njihov hitrejši razvoj. Le počasi se, tudi pri nas, vzpostavlja bolj usklajena notranja družbena ureditev. V ospredju je, trenutno, gospodarstvo. Emancipacija gospodarstva izpod prevlade političnega podsistema, se odraža najbolj vidno v koncentraciji lastništva in prek nje v obvladovanju gospodarskega področja. To osamosvajanje gospodarstva, ki mu bodo prej ali slej sledila tudi druga področja ( že je čutiti podoben pritisk zlasti v zdravstvu) je samo po sebi skladno z družbenim razvojem. Vodi k notranji uravnoteženosti družbe in k normalni družbeni strukturi, ki jo je komunizem v celoti porušil. Toda ta proces mora biti nadzorovan in usmerjan, voditi k ciljem, ki smo jih položili v temelje naše ustavne ureditve. Če pa tega nadzorstva in usmerjanja ni, (zgleda, kot da smo ga povsem izgubili), pa vodi v ravno nasprotno smer: v bogatenje, ki nima podlage v ustvarjalnosti ampak samo v sterilni spekulaciji; v strukturo družbe, kjer ima peščica ljudi, ki ob ustanovitvi države ni imela v svojem žepu nič, kot vsi drugi državljani, pa je čez noč neizmerno obogatela. Ker je njeno bogastvo zraslo na nemoralen način, četudi ob neustrezni zakonodaji lahko na formalno zakonit način, bi ob takem stanju neetičnost vgradili v temelje naše nove gospodarske strukture. To je vzpostavitev najbolj črne diskriminacije in neenakosti, posmeh vsej demokraciji. Taka družba ne more temeljiti na splošnem soglasju. Za tako družbo se gotovo nismo odločali ob ustanovitvi naše države.

To ni plat zvona. Je pa priložnost in tudi nujnost, da se ravno ob taki obletnici zamislimo, kam gremo in kaj hočemo. Ne smemo izpustiti krmila države iz rok in ga prepustiti tistim, ki jim je samo lastna dobrobit glavni in edini kriterij za njihove odločitve, splošne družbene interese pa podrejajo svojim lastnim. Mislim, da je to bilo treba povedati. Slavnostni govor ob tako pomembni obletnici ne more biti samo nabor mogočno donečih a votlih puhlic. Spominjamo se dogodka, ki je bil nabit z našimi upanji, pa tudi občutkom odgovornosti.