Avtor Matija Solce bežno po motivih romana Franza Kafke Proces

Režiser in avtor glasbe Matija Solce
Dramaturginja Jelena Sitar Cvetko
Avtorja likovne podobe Primož Mihevc in Matija Solce
Oblikovalca svetlobe Miljenko Knezoci in Matija Solce
Mojster lutk in scene Primož Mihevc
Mojstrica kostumov Maja Švagelj
Garderoberka Svetlana Maloić

Igralca Miha Bezeljak in Miha Arh, k.g.

Obrazložitev strokovne žirije

So predstave, ki spreminjajo svet, in so predstave, ki so že spremenile svet. Obstajajo pa tudi svetovi, ki bodo spremenili bodoče predstave, kajti po ogledu predstave Proces ali Žalostna zgodbaJosefa K. si človek ne more kaj, da ne bi oblekel usnjenega plašča, vzel v roke kovinsko palico in razbil nekaj smetnjakov, malo stekla in kakšen lonec rož, potem zatulil in zakrulil ter si na koncu z veseljem odrezal glavo, da bi dal prostor nečemu boljšemu in pravičnejšemu. Ker se mu zazdi, da bi bil svet veliko lepši, če na njem ne bi več smetilo človeško bitje, temveč nekdo, ki bi bil vreden rib, ptic, oblakov, sonca, smeha in žalosti.
Pravilna sovražnost človeku zbistri pamet in očisti srce in ni je lepše predstave, ki te nauči sovražiti samega sebe. Ker si kriv.

Več o predstavi

Igralci Maksimiljan Dajčman, Barbara Jamšek, Boštjan Sever, k. g., Elena Volpi in Anže Zevnik

Obrazložitev strokovne žirije

Slaven režiser mora znati dobro zmerjati igralce z lenuhi, kričati grde in še grše besede v smeri tehnikov, metati reflektorje v tajnice in daviti producente, da njegova umetnost zasluži več denarja, več intervjujev in več tajvanskih masaž v lokalnem bordelu. Silvan Omerzu je dokazal, da noče biti slaven režiser. Je samo človek, ki misli tekst, sanja podobe, rezlja les, riše risbe, barva sceno, vijači reflektorje, prenaša zvočnike in zna najti soustvarjalce. Dela, ker brez dela ni jela. Včasih ima lutke rad in včasih ne. Včasih ima rad gledališče in včasih ne. Včasih kritiki navdušeno skačejo okrog njega in včasih sam nesrečno obvisi. Z režijo predstav Salto mortale je Silvan Omerzu dokazal, da dobro gledališče ne potrebuje slavnega režiserja, temveč dobrega režiserja, ki razume drugega in drugačnega. Biti dober, ne pa slaven, je najboljša režija.

Hvaležni smo svojim staršem, da so nas poslali v šole, kjer smo se naučili pisati, in hvaležni svojim učiteljem, da so nam pokazali vélike in male črke, nas navdušili nad pisanjem mokró cvetočih stihov prvi punci, kratkih zgodbic za šolski časopis in dolgih jamrarij v pubertetniški skriti dnevnik, da bi končno dojeli, kako nimamo pojma o pojmu, in skromno končali s pisanjem fejstbukovih enozložnic: ja, ne, mogoče ter wtf, lol, etc oslarij na telefon za u-la-la cvenka. Igrajo naj tisti, ki znajo igrati, in pišejo naj tisti, ki znajo pisati. Nebojša Pop Tasić zna. Zna pisati, zato naj piše, in na vekomaj amen-cuzamen, smrt gor al' dol.

Več o predstavi

Igralka Elena Volpi

Obrazložitev strokovne žirije

Igralka skozi spontano pripovedovanje balansira na tanki meji med igro in animacijo v pri nas manj razširjeni obliki gledališča predmetov in materiala (tako imenovanega object theatra, materialteatra). Njena animacija ni manipulacija, niti interpretacija, temveč neposredna sinteza omenjenih elementov, ki jih uravnovešeno posreduje mladim gledalcem, in z neprisiljeno komunikacijo ustvarja pripovedovalski fantazijski svet.

Več o predstavi

Igralci Miha Bezeljak, Aja Kobe, Danilo Trstenjak

Obrazložitev strokovne žirije

Scenografija, maske in lutke pričarajo večdimenzionalni metaforični sprehod skozi slikanico, hkrati pa so funkcionalne za odlično 'muzikantsko' animatorsko ekipo.
Stara kredenca se skozi dramaturgijo potovanja spreminja zdaj v dolgo cesto, poligon zavesti, zdaj v porcelanasti servis na polički podzavesti pa tudi v kabinet za višjo silo. Likovna in scenografska večplastnost in duhovita funkcionalnost sta dodani vrednosti predstave o tem, kako je Šlemil potoval oziroma doma ostal.

Več o predstavi

Izvajalci Barbara Jamšek, Nina Šulin, Andrej Vršič

V sodelovanju z gledališko akademijo DAMU v Pragi in Lutkovnim gledališčem Maribor.

Obrazložitev strokovne žirije

V predstavi je čutiti intenzivno skupinsko delo z že znanim orodjem. Človeške roke so glavni akterji zapletene in precizne kirurške operacije, ki ji gledalci z zanimanjem sledimo od začetka do konca legende. S preprostimi rekviziti, kot so jabolko, hruška, drevo in platno, ustvarjajo angažirano predstavo o fiziki, metafiziki in patafiziki človeškega obstoja.

Moment