Odpiralni čas: TO-PE, od 12 do 18. ure
Delo
TEMPEST aura je septembra letos na enomesečnem umetniškem bivanju na Ljudmili, ljubljanskem Laboratoriju za znanost in umetnost in v koproduckiji z Aksiomo - Zavodom za sodobne umetnosti, razvil švedski heker in umetnik Bengt Sjölén.
TEMPEST aura je stroj za vizualizacijo emisij, ki jih oddajajo vse elektronske naprave. Na umetniškem hekerskem dnevu v Bonniers Konsthall, kjer je Bengt zgradil prvi prototip, je princip delovanja
TEMPEST aure opisal kot: “
napravo za mapiranje elektromagnetnih izlivov, ki jih imajo vse elektronske naprave. Vsakršni prehod električnega signala med prižganim in ugasnjenim, med tokom in ne-tokom, oddaja tudi izbruh elektromagnetne energije, ki jo lahko prestrežemo s sprejemnikom. Na ta način iz vseh naših naprav za procesiranje informacij uhajajo podatki, ki jih procesirajo, prisluškuje pa jim lahko kdorkoli. TEMPEST aura podobno kot skener zajema podobe elektronskih naprav postavljenih na [stekleno] površino ter prikazuje avro informacij in energije, ki jo oddajajo te naprave.”
Naprava
TEMPEST aura je druga v seriji Sjölénovega raziskovanja tehnologij, razvitih za TEMPEST, ki je skrito ime (codename) za preiskave in študije odtekanja podatkov (CE), razvite za prefinjeno prisluškovanje in prestrezanje signalov nenamernih emisij. Avtor je tovrstni koncept prvič uporabil v delu
TEMPEST radio, ki je tudi tokrat razstavljeno v galerijskem prostoru. Naprava v zvok prevaja nenamerne prenose, ki jih oddajajo naše naprave.
Morda je vredno pripomniti, da ta projekt ni zgolj ilustracija koncepta, temveč dejanska obstoječa tehnologija, ki se je širša javnost redko zaveda, čeprav ima potencial za obsežno uporabo pri pridobivanju katerihkoli podatkov, ne glede na to, ali smo informacijo poslali preko spleta ali ne.
TEMPEST aura dobesedno vizualizira duhove električnih strojev. Podatke zajema z uporabo zastarelega Roland skenerja iz leta 1993 in bakrene tuljave za branje elektromagnetnega polja. Enostavni detektorji pa pričajo o relativni dostopnost tovrstnega početja.
Umetnik opiše postopek pretvorbe in vizualizacije podatkov kot: “
slika, ki jo prikazuje samostojen monitor je neposredni prevod jakosti v izmerjenem frekvenčnem območju. Ta je povezan z barvnim spektrom, tako kot naše oko in vidni korteks beležita jakost vidnih svetlobnih frekvenc v odnosu do zaznavanja barv. TEMPEST aura se na ta način trudi prikazati podatke, kakor da bi naše oko lahko videlo frekvenčni razpon enako kot dojema vidno svetlobo.” Kljub močno sugestivnim in estetskim, skoraj mističnim vizualnim rezultatom, umetnik pravzaprav slike ni manipuliral, ampak zgolj zvesto prevedel elektromagnetni smog glede na algoritmično natančne izračune. Torej v njegovi predstavitvi ni ničesar samovoljnega. Izredno optimistični citat “
vse je povezano z vsem” dobi v tem kontekstu zlovešči podton, če pomislimo na pronicljivost razširjenih medijev, ki nas povezujejo s svetom, ne samo preko nadzorovanih in prostovoljnih povezav, temveč tudi preko nepričakovanih kanalov, preko katerih se morda nikdar ne bi želeli povezati.
Torej, če smo sposobni meriti ter vizualno in zvočno predstavljati elektromagnetno polje, kako globoko smemo motiti podatkovni tok, ki ga prenašajo valovi? Izvirni podatki, ki jih pridobivajo prisluškovalci lahko razkrijejo informacije z izjemno natančnostjo, a vizualizacija
TEMPEST aure prikazuje mnogo širši obseg možnih interpretacij. Najbolj očitno se to pokaže v kontekstu gledalčevega odnosa do različnih podob, ki jih lahko prepozna na slikah (
npr. voodoo klopotec iz lobanje, obraz, pokrajina itd.), saj spominjajo na svojevrstni psihološki rorschachov test, preko katerega lahko na sliko projiciramo svoje lastne mentalne podobe, kajti vsaka slika ima potencial, da sproži proizvajanje pomenov v gledalčevih predstavah. Nenamerno izžarevanje elektromagnetnih naprav se tako dogaja simultano z nenamernim odkrivanjem naših najglobljih mentalnih slik.
Konceptualna vprašanja
TEMPEST aure posegajo tudi globoko v naš odnos do mehanskih podaljškov telesa. Ali so stroji, ki jih nosimo s seboj aparati, ki jih lahko poljubno odvržemo ali so postali neločljivi deli naših teles? Ali je v pravico do razpolaganja z lastnim telesom in celovitost teles vključena tudi pravica do zasebnosti informacij v naših napravah? Ali je pravica do nedotakljivosti človeškega telesa razširjena tudi na pravico do intimne uporabe naših naprav (dlančnikov, mobilnih telefonov, računalnikov)? Integriteta naših osebnih naprav je enako pomembna kot nadzor nad našim genetskim materialom, z razliko, da vstopa v naše telo od zunaj in ne od znotraj. Zaključenost človeškega telesa je že dolgo postavljena pod vprašanje, kajti ideja o telesu se je razvijala skozi obdobja in jo razumemo kot kulturni pojem in ne zgolj kot biološko dejstvo.
TEMPEST aura sproža učinek, ki ga imajo zunanji objekti na človekov um in na proizvajanje pomenov. Obratno gledano se z učinkom človekovih misli na fizično realnost že dolgo ukvarjajo mistične prakse, znanstveno pa je to idejo podprl Karl Popper. Učinek, ki ga ima misel na fizično realnost je našla svoj zagon tudi v sodobnih raziskavah nevrotransmitorjev in hormonov ter njihovega učinka na našo neposredno okolico.* Tako je človekovo telo prej razširjeno polje kot področje subjektivnih reprezentacij sebstva ali njegovih funkcij v družbi. Telo ima torej skupaj s svojimi aparati funcijo samoreprezentacije. Razširjena biološka telesa in stroji pa so integrirani in združeni skupaj na tej tanki nedoločeni meji korporalnosti. Nekateri sicer tovrstno spajanje razumejo kot invazivnost, vendar do zdaj ne poznamo znanstvenih izsledkov, ki bi dokazali, da bi bil eden ali drugi drug drugemu škodljiv, kar tvori precej zanimivo in posebno simbiozo.
Komunikacijske tehnologije so prinesle obljubo o spodbujanju prostega gibanja in dostopa do informacij. Če razumemo naše aparate kot osnovne podaljške lastnih teles, potem postajajo tudi sestavni gradniki naše integritete. Recimo, da zagovarjamo anarhistični ideal samo-lastništva. Ta se postavlja po robu neoliberalni ideji o individualnosti, ki jo je zasenčila ideja o privatni lastnini. Potemtakem lahko vzamemo rast hibridnih identitet kot svojevrsten ideal; da si ne lastimo materialnih podaljškov, temveč jim dopuščamo, da obogatijo naš mentalni jaz. Strojev, ki jih gostiteljevo telo sprejme, ne bi smeli kontrolirati niti država, niti korporacije, ki so jih proizvedle.
Ida Hiršenfelder
(*)Morda ne škodi pripomniti, da Bengta Sjöléna izjemno zanima tudi molekularna biologija in biokemija. Med drugim je aktiven član Hacteria.org - sodeloval je na primer na zadnjih dveh delavnicah NanoŠmano (2011 in 2012) v Ljubljani, ki sta ga organizirali Galerija Kapelica in
hacteria.org .
Bengt Sjölén je neodvisni oblikovalec programske in strojne opreme, umetnik in heker s sedežem v Stockholmu in Berlinu in s koreninami v demo sceni iz časa hišnih računalnikov. Je del več umetniških kolektivov, med drugim Weise7 iz Berlina, Teenage Engineering iz Stockholma in Aether Architecture iz Budimpešte. Kontinuirano eksperimentira na področjih programskega generiranja dizajna in funkcije, strojne opreme in kode, prek raziskovanja elektromagnetnizma, omrežnih tehnologij, obratnega inženiringa, molekularnih znanosti o življenju, arhitekture, vizualizacij in vizualnega, zvoka ter samospreminjajoče kode. Njegova dela so bila razstavljena v številnih muzejih, na festivali in razstavah po svetu, med drugim na Synthetic Times (Peking, Kitajska), NTT ICC (Tokio, Japonska), Bienale arhitekture (Benetke, Italija), ISEA (San Jose, ZDA in Helsinki, Finska ), Kulturhuset (Stockholm, Švedska), Pixelache (Helsinki, Finska), Ars Electronica (Linz, Avstrija), World Expo 2010 (Šanghaj, Kitajska), Transmediale (Berlin, Nemčija), Ludwig Muzeum (Budimpešta, Madžarska) in arte. mov (Sao Paulo in Belo Horizonte, Brazilija).
Produkcija: Društvo Ljudmila, 2013
