Boštjan Čadež
Avtoportret
Intermedijska instalacija
www.aksioma.org/selfportrait

Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana
11. - 27. december 2013

Odprtje razstave: sreda, 11. december 2013, ob 19. uri




Na stolu v belem praznem prostoru sedi prenosni računalnik, ki se s spletno kamero gleda v ogledalu. Povezan je z napravo (Arduino) za prevajanje računalniške kode v mehansko delovanje. Arduino posreduje kodo v dva rotacijska motorja, ki sta pritrjena v levem in desnem zgornjem kotu štefalaja. Na ležaje motorjev je pritrjen zobati jermen, ki usmerja premikanje risala po slikarski površini. Boštjan Čadež bo nadgradil in prilagodil kompleksno kodo za računalniški vid, s katero se računalniške entitete učijo zaznavanja fizičnega prostora. Prenosnik bo izrisoval svoj pogled na samega sebe in sproti računal, prilagajal in prenašal svoje videnje, ki ne bo potekalo linearno na primer od leve proti desni ali od zgoraj navzdol, temveč točkovno glede na trenutno »odločitev« računalnika oziroma glede na njegov izračun. Med razstavo bo prenosnik vsak dan izrisal en portret oziroma kroki. Nastali portreti pa bodo razstavljeni v prostoru in bodo s tem postali nov (samonanašajoč se) element v prenosnikovem pogledu.

V likovni zgodovini so se slikarji in slikarke postavljali v središče pozornosti ob izbranih življenjskih prelomnicah. Avtoportrete so načeloma slikali kot odvode od svojega siceršnjega opusa in jih uporabljali kot bliskovite geste ali psihološke odseve značilnih izrazov svojega sloga (van Gogh, Rembrandt, Kobilica). S ponavljanjem enega in istega motiva se je odrazila najgloblja povezanost med slikarjevo subjektiviteto in umetniškim medijem. Izraz samozavedanja in samoreprezentacije se v drugi polovici 20. stoletja zelo razveje, ko umetniki in umetnice ne težijo več zgolj k izrazom sloga ali psihološko realni reprezentaciji samih sebe, temveč izrazito manipulirajo z načini reprezentacije. V geste najprej investirajo celotno telo, ukvarjajo se s političnimi in družbenimi identitetami in kasneje začnejo o njih dvomiti; začnejo se ukvarjati s programiranimi oziroma kodiranimi umetniškimi dejanji (na primer Tehching Hsieh: Enoletni performansi). Beleženje avtoportretov ni samo izraz umetniškega narcisizma, temveč prikaz zaposlenosti s svojo identiteto, ki je implicitna vsakemu posamezniku. V zadnjem stoletju smo torej priča spremembam koncepta umetniške identitete in dela, pri katerem umetnik ali umetnica nista več »ustvarjalca« avtonomnega umetniškega objekta, ampak izhajata iz različnih produkcijskih metod, ki ne izražajo več njegovega/njenega stila v določenem mediju, temveč medij uporabljata kot orodje, s katerim kodirata in hekata svet okoli sebe.

Čadež si pri zasnovi dela prisvoji klišejsko aranžiran motiv umetnika pri upodabljanju avtoportreta, ki je kot slikarski motiv dobil prve obrise s sliko Jana van Eycka Arnolfinijeva poroka iz leta 1434 prav v vzvratnem konveksnem ogledalu. Ta motiv spremljamo v številnih igrivih upodobitvah v baroku in rokokoju, kasneje pa se je zgostil v psihološko težkih avtoportretih Egona Schieleja ali Fride Kahlo. V odnosu do umetnostnozgodovinskega spomina, ki ga takšna postavitev evocira, se sproži razmišljanje o spremenjenem odnosu do sebstva, predvsem do reprezentacije sebstva, ki sta jo povzročili digitalna tehnologija in uporaba računalnikov v vsakdanjem življenju. Učinka nima zgolj instantnost digitalne fotografije, ki sleherniku omogoča nenehno ponavljanje in manipulacijo samoreprezentacije (na primer v socialnih omrežjih), temveč vpliva tudi na naše spoznavne procese na semantični ravni, pri katerih logika računalniškega jezika neposredno vpliva na naše mišljenje, sklepanje, gestikulacijo itd. Čadež v delu Avtoportret obrne to logiko in z eksperimentom preverja, koliko je računalnik sposoben lastne kreativnosti. Ali obstaja v računalniškem pogledu element, ki je lahko inventiven brez človeškega posega ali brez nanašanja na človekov obstoj? Računalnikov ustvarjalni trenutek lahko razumemo predvsem kot glitch ali napako, ki pa ne sme biti tolikšna, da bi se sistem samouničil. Možni odmiki se bodo pokazali pri primerjavi vseh avtoportretov, ki bodo nastali med razstavo. Čeprav je Čadež avtor kode, ki vodi računalnikovo videnje samega sebe, dopušča možnost, da lahko pri napakah pripišemo avtorstvo računalniku. Tistemu, kar se odmika od že videnega, kar je novo in nepredvidljivo, moremo zlahka pripisati originalnost. Če je v sami programski kodi zapisana tudi nepredvidljivost, potem računalnik ni več zgolj izvajalec matrike, temveč »samovoljno ustvarja« in beleži odklone od predpisanega vedenja in pri tem ustvarja lastno potezo, kot jo občudujemo pri upodobitvenem slikarstvu.

Avtoportret sproža idejo o umetni inteligenci, čeprav sistem kot tak nima inteligentne ali samoreflektivne narave. Poskus prenosa in izračunavanja videnega iz digitalnega prek mehanskega v »nalično realnost« lahko razume kot poskus inteligentnega umetniškega deja, ki ga določa impulzivnost oziroma nepredvidljivost kode. Računalnikov avtoportret ni fotografski avtoportret, kjer bi z zrklom spletne kamere odtisnili digitalno podobo, temveč proces, ki nastaja v času ter upošteva računalniški vid kot tisto lastnost računalnika, ki ga napravi živega, saj je odvisen od trajanja svojega bivanja. Sprejetje takšnega pogleda je radikalno nehomocentrično in dopušča drugačne poglede na sebstvo in nove možnosti reprezentacije videnega.

Ida Hiršenfelder


Boštjan Čadež (roj. 1979 v Ljubljani) je intermedijski umetnik. Študiral je industrijsko oblikovanje na ALUO v Ljubljani. V času študija je dobil priznanje za posebne študijske dosežke za oblikovanje pnevmatike Sporty, ki jo še danes proizvaja podjejtje Sava (Nagrada Akademije za Likovno Umetnost in Oblikovanje, Ljubljana). Istočasno je bil aktiven na področju grafitov in ulične umetnosti, ter objavil tri kompilacije avdio reaktivnih animacij na internetni strani takrat zelo popularnega mp3 predvajalnika Winamp. Z interaktivno računalniško igračo Line Rider, oblikovano pod mentorstvom profesorja Zdravka Papiča, je bil uspešen na svetovnem trgu in za delo prejel prestižno nagrado za inovacijo na srečanju razvijalcev računalniških iger v San Franciscu ("Game developers choice awards 2007"). Za tem je sodeloval z umetnikom Veliborjem Barišičem na projektu PPP box, v okviru katerega je v pomembnih galerijah doma in v tujini razstavljalo več ducat umetnikov. V letu 2005 je osvojil 2. mesto na državnem V.J. tekmovanju, Klub K4, Ljubljana, v letu 2006 pa 3. mesto. Od leta 2009 pa se osrodotoča na področje računalniške, v realnem času generirane in generativne grafike. V letu 2013 je prejel Nagrado Liberalne akademije Zlata ptica. Sodeloval je na številnih umetniških projektih s slovenskimi in tujimi avtorji. Performiral ali razstavljal v številnih prozoriščih doma in v tujini, kot so Muzej sodobne umetnosti Metlekova; Jedinstvo, Zagreb; Klub K4; Kino Šiška; Svetlobna gverila, Ljubljana; Metelkova mesto; Kiberpipa; Stara mestna elektrarna, Ljubljana; "Metno", SF, Makarska; Španski borci, Ljubljana; ZRC SAZU, Ljubljana; Kino Europa, Zagreb; "Bienale mladih ustvarjalcev Sredozemlja in Europe", Bari; Laboral Art and Industrial Creation Center, Gijon; MFRU in Kulturni center Pekarna, Maribor; Narodna galerija, Ljubljana; Essl museum, Dunaj; MGLC, Ljubljana; Hladilnica, Maribor; galerija Alkatraz, Ljubljana. Urbane intervencije v Ljubljani, Amsterdamu, Pragi, Velenju, Celju, Piranu, Postojni, Trbovlju, Dunaju in Zagrebu.


Produkcija: Aksioma - Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2013
www.aksioma.org

Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Odnosi z javnostjo: Mojca Zupanič
Tehnični vodja: Valter Udovičić


Program zavoda Aksioma podpirata Ministrstvo za kulturo RS in MOL- Oddelek za kulturo.
Sponzor: Datacenter d.o.o.


Kontakti:
Sonja Grdina, 0590 54360, sonjagrdina@gmail.com
Aksioma | Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana
Neubergerjeva 25, 1000 Ljubljana, Slovenija
www.aksioma.org