Klopotec.net

Peter Debeljak: Ne maturantje, izgubljena generacija so 30-letniki

Mag. Peter Debeljak, ki je na čelu Urada RS za mladino že skoraj šest let, vlogo te ustanove vidi v pomoči zagotavljanja ustreznih normativnih, konceptualnih in finančnih pogojev za to, da se vprašanja, povezana z mladimi, vključi v vse pristojne sektorske politike. Eden od ključnih dosežkov v obdobju njegovega vodenja je lani sprejeti Nacionalni program za mladino s ključnim poudarkom na zaposlovanju.

Prejšnji konec tedna se je za dijake zaključnih letnikov začelo obdobje maturitetnih izpitov. Čeprav naj bi tako imenovani zrelostni preizkus pomenil nekakšno prelomnico in vstop v svet odraslih, se ta prehod vse bolj zamika v pozna 20. leta. A težava ni v nezrelosti sodobne mladine, temveč slabih pogojih, ki jim jih ponuja družba. O položaju izgubljene generacije, o usodi, ki jih čaka, in koliko lahko računajo na državo smo se pogovarjali s Petrom Debeljakom direktorjem urada za mladino.

Četrtina mladih do 29 let je brez dela, dohodek tistih, ki delajo, po podatkih raziskave Mladina 2013 stagnira že trinajst let, mladi Slovenci pa so v najbolj produktivnih letih prepuščeni pomoči staršem in socialnemu varstvu države. Res nezavidljiv položaj.
K temu ni kaj dosti za dodati, to je dejstvo. Mislim, da smo kot družba padli v prizadevanjih, da mladim omogočimo vsaj približno primerljive pogoje za vstop v svet odraslosti, kot so jih imeli njihovi starši. Ob nastopu krize smo očitno mislili, da bodo problemi, s katerimi so se začeli soočati mladi, še naprej obvladljivi po načelu "saj bo že". Ko je stanje postalo ekscesno, so politični določevalci z gasilskimi ukrepi poskušali stanje nekoliko obvladati, kar je prineslo nekatere rezultate, a to danes ni več dovolj, saj so trendi še vedno negativni. Če želimo videti rezultate, pa potrebujemo odločen sistemski korak naprej.

Vlada je sprejela že več ukrepov za pomoč mladim, Nacionalni program za mladino, nabor ukrepov Jamstvo za mlade … Kako lahko takšne politike ustvarjajo nova delovna mesta?
Na nekaterih področjih, kot sta zaposlovanje in stanovanjska politika, so ti že pred vrati. Upam, da smo kot družba dovolj dozoreli v prepričanju, da moramo vse generacije deliti usodo časa z mladimi in da bo naslednja vlada zmogla dovolj političnega poguma in volje, da jih bo tudi uveljavila.

Kaj kot direktor urada za mladino in pomemben predstavnik mladih izvršilne veje oblasti vidite najpomembnejši konkreten ukrep, ki bo rešil trenutno bedo slovenske mladine?
Odgovor je preprost: zaposlovanje. To je ključ za vse. Če za sistem deluje, ne potrebujemo nobenih posebnih stanovanjskih, rodnostnih ali drugih politik. Če pa to ne deluje, tudi ukrepi drugih politik nič ne pomagajo. Trenutno ne ustvarjamo ugodnega položaja za mlade. Več kot 90 odstotkov zaposlitev mladih spada v tako imenovan nestabilen, nekakovosten del zaposlitev, kar je slaba napoved. V Evropi smo prvi po tem podatku. V letu 2012 smo imeli največjo rast brezposelnosti mladih, ki je posledica nezmožnosti družbe, da bi mlade spravila na trg dela. Tukaj nas čaka zelo velik izziv, predvsem zato, ker smo v Sloveniji zelo statični, ko gre za velika vprašanja. Politiki pogosto z velikimi besedami govorijo, kako so mladi prioriteta, a to je treba pokazati sistemsko. Dokler mladi, ki so kompetentni, a nimajo enakih pravic na trgu dela, ne bodo enakopravni, nam vsi drugi ukrepi ne bodo koristili.

In kaj kot direktor urada lahko obljubite?
Ne veliko, to je paradoks mojega položaja. Bomo pa še naprej igrali vlogo "sindikalista mladih" in poskušali skrbeti za to, da bodo na to vprašanje s potom na čelu odgovarjali tisti, ki imajo glede tega znotraj vlade v rokah škarje in platno.

Bi se vaše pristojnosti in možnosti odločanja povečale, če bi uspel prenos urada pod pristojnost vlade, kot je bilo načrtovano pred padcem vlade?
Izkušnja zadnjih 20 let v Sloveniji kaže, da institucionalni inženiring sam po sebi ne prispeva kaj dosti. Bolj kot to je pomembno, ali bodo za sledenje izzivom, s katerimi se soočajo mladi, na voljo ustrezna sredstva in ali bo politika v središče svojih ukrepov dala mladinsko politiko. Ali bo politično zavedanje o pomenu integracije mladih v družbo stvarno ali zgolj priložnostno PR-ovsko mašilo. Če bo to delovalo, je vseeno, kje je urad za mladino, četudi na kmetijskem ministrstvu. In obratno. Če tega momenta ne bo, sem prepričan, da tudi morebitna uvedba ministrstva za mladino ne bo kaj dosti zalegla.

Kot najpomembnejši ukrep ste omenili zaposlovanje, a ker novih delovnih mest ni, se precej ukrepov vrti okoli spodbujanja podjetništva, kjer so mladi bolj ali manj prepuščeni sami sebi.
Načeloma se strinjam, da je treba slediti spodbujanju podjetnosti med mladimi, sploh glede na dejstvo, da se nekatere ustaljene oblike zaposlovanja mladih, kot je v javnem sektorju, krčijo. Ampak če podjetništvo med mladimi spodbujamo zgolj zato, da rešujemo statistiko, namesto da bi z modernimi pravnimi oblikami podpirali iniciativnost mladih, potem moram biti do teh naporov zadržan.

Del odgovornosti za slab položaj mladih, predvsem diplomantov, bi lahko pripisali tudi neusklajenosti visokošolskega izobraževalnega sistema s trgom dela. Se na tem področju sploh kaj premika?
S tem se ni mogoče ne strinjati, a vseeno … Na zavodu za zaposlovanje imamo 800 odprtih delovnih mest, brezposelnih pa 120 tisoč. Tudi če bi bili vsi mizarji, tesarji, lesarji ali karkoli že trenutno potrebuje naš trg dela, z usklajevanjem izobraževalnega sistema potrebam na trgu dela ne bi zadostili. Poznam primer osebe, ki se je leta 2007 odgovorno in racionalno odločila za študij gradbeništva in je s tem storila vse prav, a ko je leta 2012 diplomirala, je lahko zgolj ugotovila, da je njen profil na trgu dela odvečen. Žal so minili časi, kjer smo lahko te procese načrtovali. Zato štejem za prvovrstni družbeni cinizem, če kdo na te mlade posameznike kaže s prstom, češ zakaj pa nisi študiral tega in onega, hkrati pa z njim ni pripravljen deliti usode časa na trgu dela.

Zato se bolj zavzemam za kakovosten izobraževalni sistem, ki spodbuja generična znanja, in da mlade spodbujamo v smer pridobivanja neformalnih kompetenc. Danes se namreč ni mogoče več izobraževati za konkreten poklic. Mladi, ki bodo socialno in kulturno kompetentni, bodo lahko prispevali k temu, da bodo, ko bo okolje boljše, zrasli oni sami in družba kot celota.

Poklicno ranljivih skupin znotraj te populacije ni. Pa je kakšna druga, posebej ogrožena skupina znotraj 33 tisoč mladih brez dela?
Kar me najbolj skrbi, so mlade, izobražene ženske. So dvojno diskriminirane. Čeprav so primerjalno bolj izobražene, mobilne in fleksibilne kot moški vrstniki, v tem norem svetu zaradi tveganja, povezanega z njihovo odsotnostjo v času porodniških in bolniških staležev, težje dobijo službo. Škoda se dela vsej družbi, saj je tudi rodnost povezana z ekonomskim statusom mladih mater. Trendi so več kot očitni, saj se je starost mamic ob prvorojencu v zadnjih desetih letih povečala s 24 na skoraj 29 let. Družbo, ki na ta pojav gleda tako mirno kot mi, lahko z lahkoto označim kot nezrelo.

Izhod v sili mnogi vidijo v begu v tujino. Ali država stori dovolj, da bi jih zadržala doma oziroma da bi jih privabila nazaj?
Ne morem sprejeti principa, da bi morali mlade zadrževati, da ne gredo v tujino. To je predpotopna logika. Poskrbeti moramo za ustrezno in privlačno okolje, ne samo da ne bodo odhajali, temveč da se bodo celo vračali. Tega trenutno ne delamo. Priznati moram, da se tudi sam poigravam z mislijo, da bi se preizkusil v tujini, pa nisem več mlad in imam na podlagi delovnih izkušenj gotovo nekaj konkurenčnih prednosti tudi za ustrezno karierno pot v Sloveniji. Zato svarim pred tem, da bi glede na to na mlade kazali s prstom. S tem kažemo s tremi prsti nase, ker jim očitno nismo spodobni zagotoviti kapacitet za njihovo karierno uveljavitev.

Naša sreča je, da smo po nekaterih podatkih najmanj mobilen narod v Evropi, a na to se v prihodnosti ne bi preveč zanašal. Glede na trenutno situacijo na trgu dela, ko imamo mlade doktorante s fantastičnimi življenjepisi in kompetencami, ki ne vidijo nobenega smisla več, mislim, da se nam bo čez deset, dvajset let še pošteno kolcalo.

Vsekakor je to velik minus za državo.
Absolutno. Raziskava Eurofounda o izgubi potenciala mladih je pokazala, da družbo mlad posameznik, ki leži doma na kavču, namesto da bi prispeval k rasti družbe, stane 12 tisoč evrov letno, in to samo upoštevajoč merljive stroške. Čas je, da vzamemo pamet v roke in to dejstvo upoštevamo pri oblikovanju politik.

Bližnja prihodnost ni ravno blesteča, kar pa verjetno ni najbolj stimulativno učno okolje za maturante, ki se v teh dneh potijo na maturitetnih izpitih.
Dejstva kažejo eno, a vseeno sem prepričan, da tisti, ki bodo šele čez pet ali deset let trkali na trg dela, ne bodo imeli težav. Ukrepi mladinske politike se krepijo, slej ko prej bomo morali doživeti neko gospodarsko rast, temu se bo pridružil demografski obrat, saj bomo samo v tem desetletju doživeli 20-odstotno znižanje deleža mladih, kar pomeni, da bodo mladi postali res ekskluzivna ekonomska dobrina.

Bolj me skrbijo mladi, ki so danes na pragu trga dela, predvsem ker kratkoročno ne vidim izboljšanja situacije zanje. Celo obratno. Mislim, da se zna položaj še zaostriti. Še več, ne samo mladi po statistični kategoriji do 30. leta, v najmanj zavidljivi situaciji so tisti, ki so že izpadli iz območja posebnih gasilskih ukrepov. Ti so intelektualna srčika države, a jih ne znamo ustrezno umestiti v širši družbeni razvoj. Država, ki se tukaj ne odzove, je zame nezrela država.