Spoštovani,

Ko smo vas danes povabili na grad se je marsikdo razveselil, da se je obudila stara praksa znanih pred in po novoletnih sprejemov, ki so bili - kdor se jih spominja - dobro sprejeti.

Naj povem, da ne gre za »reinkarnacijo« starih druženj ob prelomu leta, saj smo danes povabili zgolj ustvarjalce in ustvarjalke, ne pa tudi vse tiste, ki - recimo - prejmejo vabila na Prešernovo proslavo.

Rekli smo, da bo to druženje z »neposrednimi proizvajalci kulture« - na eni strani in z neposrednimi oblikovalci kulture, na drugi strani. Nekateri bi temu danes rekli, da gre za kulturniški proletariat. Torej še vedno velja poziv k združevanju proletariata. (proletarci vseh žanrov, združite se!)

Ker pa je ustvarjalnost vedno težko merljiva - in, hvalabogu tudi težko obvladljiva - smo na Mk kmalu naleteli na težavo, ki se ji - ne boste verjeli - reče adrema. Skratka, ker so umanjkali vaši »dosjeji« (dokaz, da vas nimamo pod kontrolo!) zna biti, da nismo dosegli vseh, ki bi jih morali. Upajmo, da je to postorilo vsaj ustno izročilo.

Torej, danes smo tu (predvsem) zato, da si skupaj ogledamo dela tistih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so v preteklem letu bivali v državnih ateljejih v Londonu, New Yorku in Berlinu. Lepo bi bilo videti tudi izdelke iz prejšnjih let - a verjemite, da je na MK toliko dela, da bi bili težko kos kar zajetni organizaciji tovrstne pregledne razstave. Sploh, ker je v rokah parih zlatih in varčnih rok, ki se ukvarjajo tudi s kakšno divjo mislijo in divjimi službenimi obveznostmi.

Princip gostovanj v umetniških stanovanjih po svetu je dober. Predvsem stimulativen za vsakogar, ki profitira že s tem, da se oddalji od domače grude - če izpustim vse druge možnosti navdihov in spoznanj, ki jih nudi drugačno okolje. Najbrž bi ga veljalo širiti, zagotovo pa ustvarjati možnosti tudi za tuje ustvarjalce, ki prihajajo v Slovenijo.

Načrtov je ogromno. V bistvu se rojevajo v proporcionalnem nasprotju z možnim in možnostmi. Več protikriznih ukrepov kot sprejemamo, več idej o za umetnost koristnih, a NEbrezplačnih reformah rojevamo.

Zato so krči ogromni. Po eni strani hodimo okrog s stalnim občutkom, da imamo za vsakim vogalom pištolo na hrbtu in s strahom, da bomo izgubili to kar smo (tudi v času krize) pridobili. Te dni dokazujemo, da ne smemo še naprej plačevati davek prejšnje ekipe, ki ni znala dobro realizirati evropska sredstva. Dokazujemo, da ne zidamo gradov v oblakih , temveč branimo obstoj slovenske kulture. Zato si ne dovolimo, da nam krizni čas spodnese več kot 25 mio EUR za nujno kulturno infrastrukturo.

V takih okoliščinah ni najbolje slišati tistih trditev, ki NE držijo. Recimo da je tam, kjer je denarja v resnici več, manj.

Včasih so pištole na hrbtu tudi tam, kjer ne pričakuješ. Zato brez dvignjenih rok in bele zastave danes trdim in ponavljam, da o kulturi ne mislimo tako, kot so mislili nedavni strategi neoliberalizma, ki so kulturnike imenovali za svete krave, katerih prispevek k družbeni blagajni je dejansko ničen. Ki so vpili, kako si kulturniki sploh upajo zahtevati subvencije za početje, ki ne nobenega zanima. In, ki so rekli, da milijarde tolarjev, ki gredo kulturnikom, pomenijo milijarde tolarjev manj za zdravstvo ali šolstvo….

Trditve, da ljudje živijo zato, da proizvajajo niso naše, niso moje. Moja trditev je, da ljudje proizvajajo/ustvarjajo zato, da bi bolje živeli. In brez kulture ni boljšega življenja.

Pred 8. februarjem se bo marsikdo spraševal, ali smo se za to borili? Ali se je na področju kulture po osamosvojitvi sploh kaj zgodilo?

Ali elita duši umetnost in ali posega v njeno avtonomijo.

Ali so naši filozofi izdajalci, Ali je slovenski umetnik cenjen in ali ga država duši?

Včasih zmanjka novih konceptov in se obnesejo stari.

Jaz se ukvarjam samo z enim: kako velik naboj spremeniti tudi v preboj!

Kar velja tako za umetnike kot politike.

Zato sem na MK odprla vrata. Vrata za dialog, ki ima včasih nepredvidene krče in tudi kakšen konflikt. A to je dobro.

Ker ni dialoga, ki ne bi prinesel sprave, ki omogoča preboj.