Seelenstriptease

Katja Pal in Eva Vasari

Otvoritev bo 22.3.2007 ob 20:50 v Rdeči Galeriji Ateljeja 2050, Vilharjeva 3, Ljubljana

Razstava bo na ogled do 11.4.2007 vsak delovni dan med 10:00 in 19:00

Seelenstripteaseje projekt nastal v sodelovanju med Katjo Pal (diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kjer trenutno obiskuje magistrski študij) in Evo Vasari (absolventka dunajske likovne akademije) ter predstavlja nadgradnjo ilustracij nastalih za pesniško zbirko Srčni napadi v rumenih globinah, Andreja Carlija, zamejskega pesnika iz Trsta. Avtorici sta se predstavili na več samostojnih ter skupinskih razstavah doma in v tujini.

V Rdeči Galeriji bodo na ogled grafične predloge oziroma originalne ilustracije deloma tiste, ki so nastopale v omenjeni pesniški zbirki ter nova še neobjavljena dela.

Projekt sta avtorici razširili s tem, da sta grafične liste nadomestili z različnimi kosi oblačil, ki v serijo vnašajo nove razsežnosti in jo hkrati konceptualno definirajo ter zaključujejo. Na ta način postajajo izdelki neke vrste kiparski objekti.

Stilistično so pričujoče grafike spoj dveh različnih, v osnovi nasprotujočih si, risarskih svetov. Na eni strani Evine, linearno reducirane figure, portretirajo imaginarne osebe, morebitne lastnike določenih kosov oblačil. Te risbe so brez barvnih, perspektivnih ali plastičnih vložkov, ki ponavadi odvračajo gledalčev pogled od tako imenovanega bistva, ki se skriva »v očeh« oziroma obrazni mimiki. Le ta ima v njenih risbah poseben pomen in je v bistvu nosilka izraza. Na drugi strani pa Katjini grafični zapisi, ki poskušajo biti čim bolj spontani in primarni, te figure vsajajo v različna čustvena okolja. Skozi paleto madežev in spontanih potez poskuša razkrivati tisto, kar Eva skriva v belini papirja. Izbor različnih risal, kot so: svinčnik, kreda, pastel ipd. ji omogoča, da svojim linijam dodeli točno določen karakter, ki surove figure vpleta v izrazno celoto.

Odločitev zamenjati kos papirja ali platna z kosom oblačila materializira njuno dojemanje poezije, kot duševni striptiz ali javno razgaljanje duše. Uniformna bela barva sicer posameznim kosom ukrade njihovo konkretnost in specifičnost, a jih hkrati v zameno obdari z neko splošnost, v kateri vsak posameznik na ravni spominov ali asociacij lahko najde sam sebe in svojo zgodbo, neodvisno od podob, ki jih poseljujejo.